LJUBLJANA VIA TRST

Prelom tedna, tampon cona, tisti dan ko ne moreš reči da se teden ni niti dobro začel niti dobro končal. Sreda, torej. Zlata sredina me je prisilila, da za trenutek odložim delo, in se odpravim do najbližje prestolnice liberalne misli v naši okolici. To je nedvomno Trst, kjer diši po Mediteranu, dobri kavi in prijetnih sogovornikih. Takšne sem izkusil na podružnici nacionalne italijanske radiotelevizije RAI, kjer so me povabili v mladinsko oddajo Vklop. Ta je del slovenskih televizijskih vsebin, in pod režijskim vodstvom Jana Leopolija in voditeljice Barbare Ferluga obrača nov list v poglavju negovanja slovenskega jezika čez mejo, in predvsem izobraževanja mladih zamejcev, ki jih zanimajo tudi najtežje preizkušnje človeške civilizacije. Govorili s(m)o namreč o vojni in iskanju miru. Po studijskem delu sem si vzel še nekaj časa za kratek sprehod in zadnji kavni odmerek dneva. Že kar nekaj časa je minilo od obiska Tanzanije, zato sem poklical še prijatelja Anžeta, ki je skupaj s svojo drago pridirkal s Kopra in prevzel izposojeni daljnogled. Zares mi je prav prišel, saj brez njega gotovo ne bi videl vseh živalskih danosti afriške celine.

Brez kratke stresne situacije pa tudi sredi Trsta ni šlo. Ozke uličice hitro zmedejo GPS napravo, kar nekaj časa sem namreč rabil da sem se prebil iz živahnega mestnega vrveža. Telefon sem povezal z avtomobilom, in del poti na daljavo preživljal v zvokovni družbi Jurija Hudolina, ki je veliko časa preživljal v Trstu in mu posvetil celo roman. Ta ima obratni naslov od tokratne kolumne, torej: najprej Trst potem Ljubljana, pri meni je bilo pač obratno. S Hudijem sva se dotaknila sproščenosti korakanja mimo ulic svobodomiselnih in radosti življenja naklonjenih Tržačanov. Začutil sem, kako hitro mi pljuča z vonjem morja pomirijo dušo, ko švigne misel na nove podvige, ki mi jih namenja življenje. Kaj je bolj dragocenega od trenutka, ko se um osvobodi skrbi?