Kraljestvo planeta opic
Celotna zgodba, dejansko knjižna franšiza, se je pričela pred več kot šestdesetimi leti (1963), ko je izšel znanstvenofantastični roman francoskega pisatelja Pierra Boulleja. Prirejen je bil v film Planet opic (1968), s čimer se je začela filmska odisejada. Knjiga pripoveduje zgodbo o treh človeških raziskovalcih z Zemlje, ki obiščejo planet, ki kroži okoli zvezde Betelgeze, na katerem so velike opice prevladujoča inteligentna in civilizirana vrsta, medtem ko so ljudje zreducirani na stanje divjih živali. Sledili so filmi, serije in remaki, da jih danes težko preštejemo. Tako na hitro pa jih je okoli 20. In seveda se je v to vrsto postavil tudi sedanji, Kraljestvo planeta opic (Kingdom of the Planet of the Apes) – kot bi želel obnoviti tragedijo nove evolucije.
Zgodba pravi takole: skoraj 300 let po dogodkih v Vojni za planet opic (2017) so se civilizacije opic pojavile iz oaze, v katero je Cezar vodil svoje tovariše opice, medtem ko so ljudje nazadovali v divje, primitivno stanje. Ko opičji kralj Proximus Caesar (Kevin Durand), oborožen z orožjem, skovanim iz izgubljenih človeških tehnologij, sprevrže Cezarjeve nauke, da bi zasužnjil druge klane, se lovec na šimpanze Noa (Owen Teague) poda na potovanje skupaj s človeško deklico po imenu Mae (Freya Allan), da bi odločil prihodnost tako za opice, kakor tudi za ljudi.
Filmsko glasbo podpisuje John Paesano, znan tudi po svojem delu za Marvelove filmske junake. Pred nedavnim smo lahko slišali njegovo glasbo v filmu Tesla (2020), ki je prejel kar nekaj navdušujočih kritik. Razumljivo je, da je film Kraljestvo planeta opic tipičen akcijski spektakel, v katerem pač blesti SGI (Silicon Graphics International), katere lastnik je od leta 2016 veliki Hewlett Packard Enterprise. Vse lepo in prav, vendar se lahko nekako naokoli vprašamo, ali filme še delajo ljudje z imeni in priimki, ali pa je že večina sličic delo umetne inteligence in vizualnih učinkov iz silikonske/silicijeve doline. Premislek velja.
